Luskavico je sedaj mogoče ozdraviti
Dober dan vsem, moje ime je Anja, stara sem 31 let. Z vami želim deliti odkrito zgodbo o mojem boju z luskavico. Kako je ta uničila moja šolska leta, kako smo jo poskusili zdraviti in kakšne posledice je pustila za sabo. Nikoli se ne bi mogla znebiti luskavice brez mojega strica – ki je našel način uspešnega zdravljenja te bolezni. Ta zgodba vam bo pomagala, da takoj pričnete s tretmaji, prihranite čas, denar in vaše zdravje.
Z vami želim deliti odkrito zgodbo o mojem boju z luskavico. Kako je ta uničila moja šolska leta, kako smo jo poskusili zdraviti in kakšne posledice je pustila za sabo. Najpomembneje pa – kako jo odpraviti! Ta zgodba vam bo pomagala, da se izognete pogostim napakam in takoj pričnete z ustreznim zdravljenjem.
Šolsko okolje
V osnovni šoli sem bila zelo družabno, živahno in vedro dekle. Nato pa se je vse spremenilo. Sošolci so se začeli norčevati iz mene, se me izogibati, se mi smejati – pogosto sem domov prihajala objokana. Vse to zaradi bolezni, ki je nisem mogla nadzorovati – luskavice.
Luskavica v 4. razredu
Že takrat sem izkusila resničen stres. Spominjam se, da sem nekega dne sedela na hodniku in se v joku do krvi praskala po rokah ter uničila mojo sveže oprano in zlikano srajčko.
Ko je stalno mučenje v šoli postalo prehudo, so se morale učiteljice pogovoriti s celim razredom – Anja potrebuje podporo, ker ima resno bolezen in ni nalezljiva. Ampak ti pogovori so zalegli samo, dokler so bile učiteljice v razredu. Ko so odšle, so me sošolci še bolj zbadali in se norčevali iz mene. Pravili so, da ti pogovori zapravljajo njihov dragocen odmor.
Ko sem se bližala 16. letom, so se z mano in vsemi drugimi začeli poigravati hormoni. Moje sošolke so nosile obleke, se začele ličiti in z ličili prekrivati mozolje. Enako sem storila tudi jaz, a moja luskavica ni prenesla te oblike umetnosti – moj celoten obraz je postal prekrit z živo rdečimi pikami. Po takšnem incidentu sem rotila mamo, da me pelje k zdravniku in ga prosi, da mi izda potrdilo, da sem lahko doma zaradi bolezni. Dobila sem le nekaj tednov počitka.
Bolnišnica. Zdravila. Grozote.
Takoj, ko so se pojavili prvi plaki luskavice, so me starši začeli vlačiti po bolnišnicah. Na vsakem pregledu sem upala, da bom slišala nekaj pozitivnega, besede upanja. Ko pa sem videla žalostne poglede staršev in resne obraze zdravnikov, sem razumela, da je moja situacija zelo, zelo slaba. Takrat sem se s pogovorov naučila o boleznih, kot sta HIV in hepatitis.
Bilo me je groza. Moje telo me je stalno srbelo, s praskanjem sem si nesla delčke kože in pojavile so se krvaveče rane. Moja starša se nista predala. Čeprav sta bila prestrašena, sta me peljala od zdravnika do zdravnika, se z vsemi posvetovala in skušala najti pomoč zame.
Po vsakem zdravniškem pregledu smo hiteli v lekarno in kupili vse, kar mi je predpisal. Doma sem se mogla mazati s kremami vseh vrst in jemala sem cel kup belih tabletk. Da bi okrepili učinke zdravljenja, so starši moji rutini dodali tudi homeopatske tretmaje – kopeli z zelišči in nekem smrdečem milu.
Zapleti
Zdravljenje s hormonskimi zdravili je pustilo rezultat – plaki so nekoliko izginili. Cena za to pa je bila visoka: začela sem nabirati kilograme. Prisiljena sem bila na dieto, kar je pomenilo, da so vsi mali posladki izginili iz hiše, za vedno. Ni mi bilo všeč, je pa to omejevanje upočasnilo kopičenje odvečne teže.
Vendar pa sem se kljub temu vseeno zredila in na koncu tehtala okoli 80 kg. V tem času sem tudi hodila na testiranja, kjer so ugotovili, da so zdravila pustila škodo na mojih jetrih. Čez nekaj časa so moje celotno telo prekrivali boleči izpuščaji.
Zdravniki so mi prepovedali, da bi šla takšna v šolo in mi za mesec dni izdali bolniški list, da sem lahko bila na opazovanju v bolnišnici. Takrat sem bila zelo hvaležna, da mi ni bilo treba v šolo – kljub injekcijam, transfuzijam in neskončnim pregledom. Vse to je bilo manj boleče kot trpinčenje s strani sošolcev. Tudi hrana je bila obupna, zaradi česar sem shujšala za nekaj kilogramov.
Po tej preizkušnji se je bolezen malo umirila. Končala sem srednjo šolo in začela obiskovati univerzo.
Univerza, vrnitev bolezni, zadnje upanje
Sprva je bilo vse v redu. Nato pa je nastopilo obdobje izpitov. Postala sem zelo nervozna – in luskavica se je takoj vrnila. Sedaj je celo hitreje napredovala.
Prizadela je 60% moje kože – izpuščaji so bili vsepovsod: na prsih, vratu, glavi, rokah, nogah in hrbtu. Vse me je srbelo, vsak dan je bilo nepopisljivo mučenje. Praskanje in kri…
Pod stresom in prekrita z luskami sem se vrnila domov, prvič po dolgem času sem zaspala v solzah. Z nikomer nisem hotela govoriti, niti vrat moje sobe nisem odpirala. Naslednji dan sem se malo pomirila in odšla v kuhinjo, da bi si pripravila nekaj za jesti.
Bila sem zelo presenečena, ko sem tam zagledala mojega strica. Nisva se videla leta! Moj stric tudi trpi za luskavico. S starši smo se ure pogovarjali z njem po telefonu o vseh mogočih tretmajih, ki smo jih poskusili in kako ni nič pomagalo. Nato smo kar naenkrat nehali in nekoliko izginili drug drugemu z radarja.
Tisti dan je sedel v kuhinji, brez pičice na telesu! Bila sem osupla in v glavi se mi je porajalo samo eno vprašanje: zakaj mi ni povedal, da je našel zdravilo?
Stric je v mojih očeh videl ves nabor čustev in me povabil, da se mu pridružim k zajtrku.
Več ur sva sedela in se pogovarjala. Povedal mi je njegovo zgodbo. Da povzamem: zaradi živcev je imel hude zaplete in se odločil, da gre v tujino na zdravljenje. Tam je obiskal več ducat zdravnikov in le eden mu je bil zmožen pomagati.
Ko je zaključil, sem ga vprašala, koliko denarja je zapravil. Rekel je, da bi morala varčevati več let, da bi imela na koncu takšno vsoto denarja. Imela sem občutek, da se je svet okoli mene porušil… Razburjena in na robu solz sem želela oditi, a me je stric ustavil. Dal mi je neko zdravilo z imenom DR.DERM in dodal še, da je to edino, kar ga je ozdravilo.
Novo zdravilo od strica
Ko sem se vrnila v študentski dom, sem z velikim zanimanjem začela preučevati zdravilo. Dejansko ni bila to neka višja znanost: naneseš kremo na plake in čakaš. Takoj sem začela s tretmajem.
Začela sem hoditi na izpite. Veliko študentov je zrlo v moje rdeče pike. Poleg tega mi ni šlo najbolje na izpitu in vse skupaj je postavilo moje živce na glavo. A tokrat se luskavica ni poslabšala. Dobila sem občutek, da mi gre na boljše.
Vsak dan sem v ogledalu gledala, kako plaki izginjajo. Celo štela sem madeže, ki so izginjali. Nato sem začela dobivati komplimente od ljudi na fakulteti! V srcu sem začutila takšno toplino, da sem se kar stopila – kot sneg na soncu! Plaki so sedaj izgledali kot blage sončne opekline in niso več prestrašili ljudi. En tip se je celo začel spogledovati z mano, ampak to je druga zgodba.
Začela sem bolj samozavestno nositi kratke hlače in kratke rokave. Bila sem bolj vesela in nikoli več se nisem jokala zaradi moje bolezni. Tretma se je že počasi bližal koncu.
Takrat sem prvič zajokala, a zaradi popolnoma drugačnega razloga. Bila sem vesela, da je moja koža spet izgledala normalno! Včasih sem sanjala, da je bila zopet prekrita s krvavečimi plaki – ko pa sem se prebudila, sem čutila le olajšanje.
Tudi po nekaj letih se bolezen ni vrnila, ne glede na to, kako nervozna sem bila. In dobesedno ta teden sem videla, da je taisti produkt na razprodaji! Proizvajalec kreme DR.DERM jo je začel prodajati na njihovi uradni spletni strani. Spodaj bom pripela povezavo. Srečno vsem in ostanite zdravi!
